Skladnost s pravnimi predpisi pri elektronskem načrtovanju nepremičnin

Zakon se premika počasi, a smrt ne čaka, da ga zakonodaja dohiti. Zakoni o digitalnih oporokah se dramatično razlikujejo glede na jurisdikcijo, kar ustvarja zapleteno pokrajino, kjer je lahko tisto, kar je pravno veljavno v eni državi, v drugi brezvreden papir.

Razumevanje teh pravnih realnosti ni le akademsko – gre za razliko med tem, da so vaše želje izpolnjene, in med tem, da vaše digitalno premoženje konča v pravni negotovosti. Skupaj odpravimo to zapletenost.

Od leta 2025 je več kot 15 ameriških zveznih držav sprejelo zakonodajo o elektronskih oporokah, vsako leto pa jih je več. Ti zakoni priznavajo digitalne podpise, videoposnetke in elektronsko avtentikacijo kot veljavne za dokumente načrtovanja posesti.

Vendar "elektronska oporoka" ne pomeni tega, kar večina ljudi misli, da pomeni. Večina teh zakonov še vedno zahteva tradicionalne postopke pričevanja – samo elektronsko. Revolucija je v formatu, ne v temeljnih pravnih zahtevah.

Nekateri mislijo, da lahko ustvarijo digitalno oporoko v "prijazni" jurisdikciji in jo spoštujejo povsod. To je pravno naivno. Oporoke na splošno ureja pravo kraja, kjer ste živeli, ko ste umrli, in ne kraja, kjer ste dokument podpisali.

Če se premikate med državami ali državami, se lahko veljavnost vaše digitalne oporoke močno spremeni. Kar je bilo zakonito v Nevadi, morda ne bo priznano v New Yorku. Zato je strokovno pravno svetovanje nujno za digitalno načrtovanje nepremičnin.

Večina spletnih storitev "digitalne oporoke" dejansko ustvarja tradicionalne oporoke z uporabo digitalnih orodij. Dokument je lahko ustvarjen v elektronski obliki, vendar še vedno zahteva tiskanje, podpis in pričevanje v skladu z zahtevami vaše lokalne pristojnosti.

Resnične elektronske oporoke – popolnoma digitalni dokumenti z elektronskimi podpisi – so veljavne v vedno večjem številu jurisdikcij, vendar še vedno zahtevajo posebne postopke avtentikacije, preverjanje identitete in pogosto protokole za opazovanje na daljavo.

Revidirani zakon o enotnem fiduciarnem dostopu do digitalnih sredstev (RUFADAA) zagotavlja nekaj okvira, vendar je bil v državah sprejet nedosledno z velikimi razlikami v izvajanju.